Vesoljska eksplozija: ogromna črna luknja vpliva na nastajanje zvezd!

Vesoljska eksplozija: ogromna črna luknja vpliva na nastajanje zvezd!

V daljnem vesolju vedno najdemo presenečenja. Astronomi poročajo o supermasivni črni luknji, imenovani PG1211+143, ki se skriva v središču Seyfertove galaksije, oddaljeni 1,2 milijarde svetlobnih let. Z maso približno 40 milijonov sončnih mas ima ta fascinanten objekt pod svojim vplivom kvazar. Za študijo so uporabili teleskop Evropske vesoljske agencije XMM-Newton, ki je opazoval dotok materiala iz te črne luknje v obdobju petih tednov, kar je skupaj teža desetih Zemelj.

Toda PG1211+143 se ne obnaša kot katera koli druga črna luknja. Ne more absorbirati vsega materiala, ki ga absorbira, in sprosti odvečno maso v obliki močnih kozmičnih vetrov. Ti vetrovi dosegajo hitrost približno 0,27 svetlobne hitrosti, kar je 290 milijonov kilometrov na uro, kar je 160.000-krat hitreje od reaktivnega letala F-16. Poleg tega, da so impresivni, ti ekstremni vetrovi vplivajo na dinamiko okoliške galaksije – segrejejo pline na milijone stopinj in potisnejo hladen, gost plin, potreben za nastanek zvezd.

Vpliv na nastajanje zvezd

Ti učinkoviti vetrovi bodisi upočasnjujejo ali celo preprečujejo nastajanje novih zvezd, kar vpliva na razvoj galaksije. Hkratno opazovanje dotoka materiala in izbruhanih vetrov ponuja nove vpoglede v rast supermasivnih črnih lukenj in njihovo vlogo pri evoluciji galaksij. Študija, ki povzema te fascinantne rezultate, je bila objavljena v Mesečna obvestila Kraljevega astronomskega društva objavljeno.

Toda PG1211+143 ni edini skoraj enak objekt v vesolju. Bližje domu so astronomi odkrili tudi supermasivno črno luknjo v središču Markariana 817. Ta galaksija, ki se nahaja v ozvezdju Zmaj in je od nas oddaljena približno 430 milijonov svetlobnih let, prav tako doživlja podobno močne vetrove. Kljub nižji stopnji akrecije opažanja kažejo, da so lahko ultrahitri vetrovi tu tudi bolj pogosti, kot se je prej mislilo – vznemirljivo odkritje, ki postavlja pod vprašaj prejšnje predpostavke.

Zgodovina in fascinacija črnih lukenj

Fascinacija s črnimi luknjami ni nova. Že novembra 1783 je lord Henry Cavendish razpravljal o razmišljanjih prečastitega Johna Mitchella o gravitacijski sili teles, ki so tako močna, da niti svetloba ne more ubežati. Na podlagi klasične Newtonove gravitacijske fizike so raziskovalci ugotovili, da bi takšen objekt potreboval maso vsaj stomilijonkrat večjo od Sončeve. Sodobni čas je dobil globlji vpogled v skrivnostni svet črnih lukenj z Einsteinovo splošno teorijo relativnosti, ki celovito opisuje tovrstne objekte.

Z intenzivnim opazovanjem in analizo snovi, ki se kondenzira v akrecijskih diskih okoli teh gmot, so znanstveniki razvozlali temeljne mehanizme, ki nadzorujejo obnašanje teh neverjetno močnih objektov. Zdi se, da ima večina galaksij, tako kot naša Rimska cesta, osrednjo črno luknjo – dejstvo, ki nam pokaže, kako tesno so usode galaksij in črnih lukenj prepletene.

Nadaljnje raziskovanje razvoja in porazdelitve črnih lukenj je bistveno za boljše razumevanje vloge teh skrivnostnih predmetov v našem vesolju. Iskanje skrivnosti, skritih znotraj teh masivnih gravitacijskih pasti, ostaja eden najbolj vznemirljivih izzivov sodobne astrofizike.