Grenka žalost v Klützu: Dagmar Burmeister se bori za pogum za življenje po izgubi

Grenka žalost v Klützu: Dagmar Burmeister se bori za pogum za življenje po izgubi

Hud udarec usode je zamajal življenje Dagmar Burmeister iz Klütza. Njeno 84-letno mamo je pred njenimi očmi zadela kap. "To je bil grozen trenutek," se spominja Dagmar. Mamo je urgentni zdravnik takoj odpeljal v bolnišnico, kjer ji je v tem težkem času ob strani stala Dagmar. Na žalost njena mama po možganski kapi ni mogla več govoriti in skrbi za njeno dobro počutje so bile vseprisotne. Po materini smrti je Dagmar padla v globoko čustveno luknjo. Kljub podpori družine se je počutila osamljeno in izgubljeno.

Ta izguba je bila za Dagmar še posebej boleča, veliko breme pa ji je predstavljala tudi pogrebna služba. Posloviti se od mame ji je bilo izjemno težko. »Zdelo se mi je, kot da mi vzamejo del življenja,« tako opisuje svoje občutke. V tem času je poiskala pogovor z župnikom, da bi delila svoje misli in občutke, prejela pa je tudi podporo kolegov. Toda izguba ni bila edina stvar, s katero se je morala spopasti Dagmar. Deset let kasneje je njen oče umrl zaradi progresivne demence, česar se je družina vedno zavedala.

Pomen paliativne oskrbe

Paliativna oskrba je izjemno pomembna v zadnjih fazah življenja ljubljene osebe. Svetovna zdravstvena organizacija ga opredeljuje kot pristop, osredotočen na osebo, katerega namen je podpirati fizične in čustvene potrebe bolnikov in družin. Del te oskrbe je praktična pomoč in svetovanje ob žalovanju, ki naj bi žalujočim pomagali aktivno živeti do smrti in se soočati z žalostjo. Dagmar Burmeister želi, da bi več ljudi imelo dostop do takšnih storitev, in priporoča strokovno podporo za boljše soočanje s procesom žalovanja.

Še posebej v težkih situacijah bolniki in njihovi svojci potrebujejo celovito oskrbo. Kot kaže primer 86-letne bolnice, ki po hudi možganski kapi ni bila več samostojna. Družina je bila postavljena pred neverjetne odločitve, ki jih je bilo treba sprejeti, saj doma niso mogli organizirati ustreznega varstva. Nazadnje so bolnika premestili na običajen nevrološki oddelek, kjer so ga svojci lahko spremljali v njegovih zadnjih dneh. Tu pridejo v poštev posebne potrebe bolnikov po možganski kapi, ki pogosto trpijo zaradi paraliz in drugih okvar.

Vloga hospica in paliativne službe

Ekumenska služba hospica v Wismarju že od leta 1998 ponuja tečaje zadnje pomoči, ki obravnavajo teme umiranja, smrti in paliativne oskrbe. Ti tečaji so neprecenljivi in ​​Dagmar Burmeister bi si želela več ponudb, kot je žalna kavarna, da bi svojo žalost delila z drugimi. Dejstvo, da številni svojci nimajo vnaprejšnjih zdravstvenih navodil, še otežuje situacijo. V takšnih primerih so paliativni specialisti dolžni pacientom in njihovim družinam nuditi izčrpne nasvete in podporo, tako da je zagotovljena dostojna opora do njihovega zadnjega diha.

Ko govorimo o paliativni oskrbi, ne smemo pozabiti, da to ni le medicinska oskrba. WHO poudarja, da je dostop do paliativne oskrbe človekova pravica vseh ljudi, ne glede na njihovo bolezen ali dohodek. Vendar pa v mnogih državah še vedno obstajajo precejšnje ovire, ki jih je treba premagati. Med drugim gre za pomanjkanje usposobljenosti specialistov in nezadosten dostop do protibolečinskih zdravil, ki imajo pogosto ključno vlogo v zadnjem obdobju življenja.

Za Dagmar Burmeister spomin na mamo ostaja živ. Toda prehod od žalosti k upanju je proces, ki zahteva čas. Še naprej išče načine, kako svoje izkušnje deliti s pogovori in ponudbami drugim, da bi spodbudila tiste v podobnih situacijah.

Za mnoge ljudi je pot skozi žalost in izzive, ki jih prinaša izguba ljubljenih, eden največjih stresov v življenju. Dagmar Burmeister je primer, kako pomembno je, da se ne počutimo osamljene in poiščemo podporo. Paliativna oskrba lahko dragoceno prispeva k temu, da so zadnji dnevi življenja najboljši čas za bolnike in svojce.

Za več informacij o ravnanju s hudo boleznijo in pomenu paliativne oskrbe preberite poročila iz Časopis Baltskega morja, Hospic.at in WHO.